Kočevski Rog – Slovenski Holokaust

Kočevski Rog – Slovenski Holokaust

Obisk Kočevskega roga, ki predstavlja simbol za vsa morišča in grobišča po Sloveniji, je priložnost za tehten premislek o pomenu dogodkov, ki so se zgodili po koncu 2. svetovne vojne in kako še danes vplivajo na celoten slovenski narod.

Tragedija, ki je po koncu vojne prizadela naš narod, je še danes živa in še kako boleča. Morijo, ki so jo uprizorili novi revolucionarni narodni voditelji, je bila in ostala normalnemu človeku nedojemljiva. Na tisoče in tisoče drugače mislečih ljudi so obsodili na strašljivo smrt, jih pometali v globoka brezna Kočevskega roga. Njihov zločin – Ljubezen do domovine in nestrinjanje s komunističnim sistemom!

Partizani so morili v Kočevskem rogu in na drugih 700 množičnih grobiščih po Sloveniji. Niso morili okupatorjevih vojakov. V vrstah pred jamami so stali sestradani in mučeni ujetniki različnih narodnosti, razoroženih protikomunističnih vojska, civilisti, dekleta in otroci. Gole in zvezane s telefonsko žico so krvniki suvali, jim na živo pulili zlate zobe ali zaradi tega razbili glavo, jih pokončali s strelom v tilnik, rafalom iz mitraljeza ali pa jih še žive pahnili v jamo.

Niso pa imeli vsi takšne sreče, da bi dobili zgolj strel v tilnik, številni so bili pred smrtjo še grozovito mučeni. Žrtve so klavci izbrani med najbolj zagrizenimi komunističnimi fanatiki obesili na lesene križe z glavo navzdol, z nožem zarezali pri gležnju in počasi odirali kože. Odrte dele telesa so natirali s soljo, nesrečniki so kričali in se onesveščali. Ko so klavski z mesarskimi izkušnjami v imenu rdeče zvezde končali, so žrtev skalpirali, odrto kožo pribili na drevo, da se je sušila, žrtve pa pustili umreti v neznosnih bolečinah. Klavci so bili večinoma partizani 11. dalmatinske brigade.

Tako se je začelo najbolj žalostno obdobje naše zgodovine. Po vojni je komunistično vodstvo kruto obračunalo z razrednim sovražnikom, se pravi meščani, kapitalisti ter podjetniki, ki so bili gonilo razvoja v tedanji Sloveniji. Obračun je bil tako temeljit, da posledice, ki se kažejo v pomanjkanju podjetniške logike, čuti Slovenija še danes, indoktrinacija pa taka, da nekateri v 21. stoletju še zmeraj prisegajo na Marxovo doktrino. Obdobje preganjanja vseh, ki so tolmačili revolucijo in njene dosežke drugače od zapovedanega, je pustilo za seboj veliko praznino vsem povojnim generacijam. Po letu 1945 se je lahko govorila samo eno razlaga zgodovine, kjer pa morija v Kočevskem rogu ni imela svojega mesta. Molk o resnici revolucije je pustil za seboj le prazen prostor za vzgojo mladih o dosežkih zmagovite strani, ki so bili vedno prikazani v presežkih.

Zato sploh ni čudno, da je velik del Slovencev za povojne poboje izvedel šele v devetdesetih letih oziroma po osamosvojitvi Slovenije.

S strani partije zaukazani molk je bil z grožnjami uveljavljen tudi za družinskimi zidovi, ki je preprečil tudi tistim, ki so vedeli resnico, da bi govorili. Ta molk pa se ni končal s propadom socializma, ampak še zmeraj traja. Strah je tako velik, da svobodo govora ostaja le prazna fraza. Mladi pripadniki slovenskega naroda nastale vrzeli ne čutijo. Spretna manipulacija tistih, ki so revolucijo vodili in kasneje negovali njena izročila, je, da je zgodovina nekaj, kar je najbolje pustiti na miru. Vendar ni tako, treba je povedati resnico. Tako kot sta jo javno po RTV Slovenija povedala dr. Jože Dežman in dr. Jože Možina in si s tem nakopala srd in pogrom vseh naslednikov in fanatičnih podpornikov preteklega totalitarnega sistema. Predvsem pa s strani Zveze borcev za vrednote NOB, ki po svoji številčnosti presega število borcev, ki so se dejansko borili na strani NOB.

Slovenija je z nečloveško zločinskim pristopom k revoluciji izgubila del naroda in to še danes vpliva na strukturo prebivalstva. Lahko govorimo kar o slovenskem Holokaustvu, saj je dejansko s strelom v tilnik, udarcem s kladivom ali drugače bil pobit velik del Slovencev in zaradi tega se še danes čuti generacijska vrzel. Totalno uničenje nasprotnika revolucije in njegovih idej je prineslo izkrivljeno sliko slovenskega izobraženstva in tako posledično vplivalo na znanje mladih. In prav zaradi tega in neenotnosti slovenskega naroda danes nismo med vodilnimi državami EU. Še pred leti smo se norčevali iz Poljskih ali Čeških turistov, ki so živeli tako kot mi pod železno zaveso, ampak so nas danes prehiteli po v vseh pogledih. In zakaj? Ker so pometli in se spravili s svojo zgodovino in šli kod en narod naprej!

Če želimo kot narod prihodnost, se bo morala zgoditi tudi sprava, ki bo več kot simbolni stisk rok. Pretrgati je treba molk in spregovoriti. Tako tisti, ki molčijo zaradi strahu kakor za tiste, ki se skrivajo za slabim spominom. Že predolgo se vleče breme sprave, odlaga na prihodnje rodove.

Eden prvih korakov do sprave pa je priznanje, da za poboje ni bilo opravičila. Še danes nekateri vztrajajo, da za vse to obstaja opravičilo. Še danes so ljudje in politične stranke, ki želijo poveličevati nosilce revolucije. Dokler bo tako, bo sprava ostala prazen pojem. Na krvi pobitih je nastal sistem, ki ga je praktično obsodil že ves svet, samo pri nas smo očitno še zmeraj v letu 1945. Obsoditi moramo napake iz preteklosti in ljudi ki jih poveličujejo.

Brez sprave, priznanja in obsodbe zločinov bomo samo nazadovali, nazadovali do tiste točke, ko bomo kot narod izginili. Kako naj narod živi, če ne zna živeti v sožitju med seboj?

Po več kot pol stoletja po usodnih in tragičnih dogodkih je s samostojno državo bilo dano, da dokažemo, da smo spodobni živeti v sožitju, tudi s preizkušnjami. Povojne žrtve nam morajo biti v spodbudo, da si prizadevamo za pravično in pošteno državo. To je naša dolžnost do vseh, ki so se pred mnogimi leti z upanjem vračali na svoj dom, a jih je izdaja pripeljala do prezgodnje smrti. Naj njihove žrtve ne bodo zaman.

V spomin žrtvam revolucionarnega nasilja člani divizije Rudolfa Maistra vsakoletno obiščemo ta žalosten kraj in se poklonimo žrtvam, ki so še danes v jamah, še danes niso deležni spodobnega pokopa.

Avtor objave Skrbnik